MLADINSKO SVETOVNO ŠAHOVSKO PRVENSTVO V MARIBORU - KOT SEM GA DOŽIVEL IN OBČUTIL KOT UDELEŽENEC

Šah sem začel trenirati februarja letos. Osnovna pravila šahovskih potez pa mi je pri treh letih pokazala babica Štefka. Všeč mi je bila oblika lesenih figur. Zanimivo je bilo tudi videti, kaj se dogaja po otvoritvenih potezah.

Ob prvi priložnosti, ko sem zaigral šah na svoji osnovni šoli, sem prvič doživel tekmovanje z neznanci. Najbolj sta se mojega uspeha veselili učiteljica Mira Ambruš in mamica mojega sošolca Eneja, učiteljica Barbara. Takrat sem tudi prvič srečal mojo sedanjo mentorico Majo Hočevar.

Šahovski dogodki so se vrstili drug za drugim. Državno prvenstvo mi je prineslo možnost za udeležbo na svetovnem. Misel na to se mi je zdela skoraj neresnična. S šahovsko učiteljico Majo sva začela trenirati variante in reševati miselne probleme. To je bil za mene čisto novi svet. Po domačih turnirjih sem se v počitnicah devet dni vozil nabiral izkušnje v Mureck v Avstrijo . Ta mednarodni turnir mi je dal najboljšo izkušnjo za svetovno prvenstvo (SP). Moral sem sprejemati poraze tudi po dolgih partijah, a vsaka zmaga me je ponovno ohrabrila. Po analizah vseh partij sem bil s svojo igro precej zadovoljen, trenerka Maja pa je v vsakem porazu našla razlog in napake sva z velikim veseljem sproti odpravljala. Tako sva se odločila, da se je vredno potruditi za SP v Mariboru.

Mladinsko svetovno šahovsko prvenstvo 2012 v Mariboru je postalo delček mojega življenja. S sošolcem Enejem sva igrala v kategoriji fantov do 8 let. Še nikoli v življenju nisem videl toliko različnih ljudi. Velike skupine otrok in odraslih so hodile po cestah, pločnikih, čez leseni most do hotela Habakuk, a jaz sem bil le navaden fant, ki rad igra šah. Z menoj sta bila dedek in trenerka Maja, ki sta me spodbujala. Oddahnil sem si, ko sem zagledal nekaj znanih obrazov naše reprezentance, s katerimi sem že igral na turnirjih. Vsi smo bili oblečeni v zelene puloverje naše reprezentance.

Po skupnem fotografiranju sem izvedel, da bo moj prvi nasprotnik šahist z visokim mednarodnim ratingom iz Latvije. Daniils mi je podaril lepe slike z Latvije. Igrala sva dobro partijo, a so bile njegove bogate izkušnje odločilne.

Naslednji dan sem igral partijo s temnim, majhnim fantom. Preden sva začela igrati, mi je dal obesek s plastičnim šrilanškim denarjem. Jaz sem mu dal vizitko, ki sem jo sam narisal. V njej sem se mu zahvalil za novo izkušnjo. Lepa partija. Ta fant, Harrikizhan KC je postal moj prijatelj. Pisal mi je takoj, ko se je vrnil na Šrilanko. Pri sedmih letih je šampion Šrilanke. Trenira pa s svojim dedkom že od dveh let in pol. Tudi njegov dedek je bil prvak Šrilanke.

Tretja partija je zame v najslabšem spominu. Ne vem, kako živijo ljudje v Združenih Arabskih Emiratih, a fant od tam me sploh ni pogledal. Tudi moje vizitke za spomin ni hotel vzeti. Igrala sva 2 uri in 50 minut. V dobri igri sem v nekaj potezah načrtoval, da imam dobljeno igro. Potem se je nekaj zgodilo. Nisem mogel verjeti, da sem storil neumno napako. Tako sem bil žalosten, da sploh nisem mogel normalno hoditi.

Martinova nedelja mi je za nasprotnika podarila Slovenca. To je bil moj prvi nasprotnik brez mednarodnega ratinga. Bil sem srečen, saj je Anej bil iz Idrije, kjer sta doma moja stara mama in stari ata. Po petnajstih minutah sem zmagal. Hitel sem na teraso, kjer me je čakala mama. V isto smer je pred mano šla zelo velika črnka. Mama je skočila s stola. Mislila je, da se je kaj zgodilo, ker sem prišel s to veliko gospo iz Amerike. Obstal sem in se delal čisto žalostnega. Bil sem tiho. Gospa Tesh se je nasmejala in si prižgala cigareto. Potem sem stopil do mame in ji povedal, da sem zmagal. Spomnim se, da smo se vsi objemali in z mano se je hotela fotografirati tudi Američanka. Njen sin je tekmoval v kategoriji do 14 let. Ona nam je edina povedala, da se vse partije sproti dajo kupiti in se tako lahko boljše pripravimo na naslednjega nasprotnika. Moja mama je bila jezna, da tega ni zvedela že prej. Moji nasprotniki so se pa že lahko pripravljali na igro z menoj. Moje rumene hlače so mi res prinesle srečo! Z mamo sva šla v Mc Donalds.

Ponedeljek je bil najtežji dan. Zjutraj sem se z dedijem in babico odpeljal v Maribor. Čakali sta nas dve partiji. Prva partija se je začela ob 10.00. Te dobre partije s Švedom sem še sedaj najbolj vesel! Dedek in babica sta mi za nagrado kupila tople čevlje z modrimi vezalkami. Za partijo ob 17.00 sem bil že preutrujen. Nasprotnik iz ZDA je imel 1520 mednarodnega ratinga in po uri in pol igro dobil.

Naslednja partija z Alžircem je bila čudna. Ko sem mu pobral damo, se je začel jokati. Kmalu se je jokal še fant pri sosednji mizi in nihče ga ni mogel pomiriti. Zato so naju z Alžircem preselili k drugi mizi. Zopet se je izkazalo, kaj pomeni imeti mednarodne izkušnje. Žal, po treh urah in 45 minutah mi je padla zastavica. Zaradi vsega dogajanja sem izgubil koncentracijo. To je bila najdaljša partija v mojem življenju!

Tudi naslednji Slovenec, Tilen ,je imel mednarodni rating in po dveh urah sem moral priznati njegovo zmago.

Žreb za petek, 16.11. mi je izbral Rusa Artemi Borisova. Že dopoldan sva se s trenerko intenzivno pripravljala na težko partijo, saj je Rusija šahovska velesila! Učiteljica Maja je bila zelo navdušena nad mojimi dolgimi in tudi dobrimi partijami. Vsak trenutek me je spodbujala. Njene besede so mi vedno dale novo moč, ker mi je zaupala. Izbrala sva kombinacijsko strategijo. Zmedel sem nasprotnika in po dveh urah in 15 minut osvojil tretjo zmago. Učiteljica Maja je bila tako vesela, da bi lahko skočila do stropa.

V soboto sva se s trenerko pripravljala na Kazahstanca Aibekuly Assylbeka. To je bil zelo dober nasprotnik, ki pa je tudi kdaj storil napako. Trenerka mi je dajala upanje. Rekla je, da naj igram tako, kot znam. Samo zbran moram ostati do konca igre. Uspelo mi je. Po dveh urah in pol sem ga matiral. To je bila moja četrta zmaga! V spomin na njega sta mi ostala razglednica in srebrnik.

Prvenstvo smo zaključevali v nedeljo. Tudi zadnjo partijo sem igral z mednarodno uveljavljenim Kazahstancem. Utrujenost in dobra igra nasprotnika sta se po uri partije končala. Želel sem videti prijatelje. Dan v Mariboru se je lepo zaključil. Igral sem se s prijateljem iz Šrilanke. Izmenjala sva si oblačila. Všeč mu je Slovenija. Povabil naju je z mamico na Šrilanko.

V najlepšem spominu so mi priprave na partije in druženje s prijatelji. Vesel sem, da sem se lahko vozil v Maribor tudi z Lizo in Nejcem, ker sta vesela in zabavna.

Hvala moji trenerki Maji za vse lepe besede in navodila.

Leonard Kobal
OŠ I M. Sobota